Kaj je koncertna harmonika?
Ob besedi harmonika si pogosto predstavljamo vaški ples ali kavarniško teraso. V koncertni dvorani pa glasbilo postane nekaj povsem drugega: prefinjen klasični glas, ki zmore Bachove fuge, Piazzollove tange in najdrznejšo sodobno glasbo. To je koncertna harmonika.
Klasično, ne le ljudsko glasbilo
Koncertna harmonika – imenovana tudi klasična ali kromatična – je zgrajena za koncertni oder, ne za plesišče. Desna roka ima popolno kromatično klaviaturo, zvok pa se lahko premika od najtišjega šepeta do velikega orgelskega naraščanja, vse oblikovano z mehom.
Prav ta izrazna širina ji je v konservatorijih po vsej Evropi prislužila mesto ob klavirju in violini, tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer se je šolal Mile Viero.
Melodični bas: ključna razlika
Največja razlika v primerjavi z ljudsko harmoniko je v levi roki. Tradicionalno glasbilo uporablja sistem 'Stradella' s prednastavljenimi akordi – odličen za spremljavo, a omejujoč za umetno glasbo. Koncertna harmonika doda sistem melodičnega basa (konverter) in levi roki podari lasten popoln kromatični obseg.
Z neodvisnima glasovoma v obeh rokah lahko harmonikar končno zaigra Bachovo fugo, Scarlattijevo sonato ali zahtevno sodobno partituro natanko tako, kot je zapisana.
Od Bacha do Piazzolle – in naprej
Koncertni repertoar je veliko širši, kot pričakuje večina poslušalcev. Sega od baročnih priredb (Bach, Scarlatti, Rameau) prek izvirnih del 20. in 21. stoletja, napisanih prav za to glasbilo, do tangov Astorja Piazzolle, filmske glasbe in crossoverja.
Mnogi izvajalci, med njimi Mile Viero, v isti program vključujejo tudi ljudsko in sevdah izročilo Balkana – dokaz, da lahko eno samo glasbilo zaobjame tako koncertno dvorano kot praznovanje.